Devetdeset tisoč razlogov
Do leta 2017 se je Jure naučil prodati prijeten dan, ne da bi se pretvarjal, da je vsak dan razodetje. Navadni vodilni presežek je plačeval preživetje in ohranjal skromno poslovanje. Deset kovancev je ostalo ločenih od njegovega denarja. Ko se je nekdo na poletni večerji posmehoval slovenskim košarkarskim upom, je rekel, da bodo postali evropski prvaki. Nika je zahtevala dovolj natančno napoved, da bi ga spravila v zadrego. Kot zadnjega tekmeca je navedel Srbijo in rezultat 93:85. Napisala ga je na prtiček in mu povedala, da hrani dokaze.
Septembra, ko je prišel izvid, ga je našla pred hrupnim barom in ga poljubila tako močno, da mu je skoraj padel telefon. Spomnil se je, da je prvič gledal tekmo, ko ni nikogar poklical. Zdaj se mu je Nika smejala na usta. Tina je prišla s hrano za njune prijatelje in ujela konec objema. Njen obraz se je za trenutek spremenil, čeprav Jure ni mogel razbrati, koga od njiju gleda. Predala je posodo in rekla, da zmagoviti narodi še vedno potrebujejo večerjo.
Breda, petintridesetletna čebelarka, je začela pomagati pri obiskih na podeželju. Nekega popoldneva je Juretu slekla list iz las in ga vprašala, ali želi večerjo brez ene same čebele. Šla sta, se spogledovala in odkrila, da imata raje družbo drug drugega, ne da bi zahtevala, da postane prihodnost. Breda je še dajala znanje, ki ga Jure ni imel. Spomnil je, da bo slovenska akcija za svetovni dan čebel uspela. Znala je razložiti čebelnjak obiskovalcem, ki so zamenjali zanimanje s strokovnostjo. Pozorno je poslušal.
Njegov stric se je tisto zimo odločil prodati stari sadovnjak. Premožni sorodnik Rok je že vsem povedal, kaj namerava z njim. Na družinski pojedini je vprašal Jureta, ali bi morda vodil vesele izlete za bodoče goste, kot da bi se prestop že zgodil. Jure je vprašal za ceno. Rok se je nasmejal in rekel, da človek ne more plačati nepremičnine z zvoncem na kolesu. Jure se je nasmehnil, ker je slišal, kako se v sobi oblikuje njegov prvi življenjski odgovor: morda nekoč.
Decembra je prodal vseh deset kovancev po zaokroženi povprečni vrednosti 15.500 evrov. Bruto 155.000 evrov; po 2.000 evrih izvršbe in drugih transakcijskih stroških je ostalo 153.000 evr. Na stran je dal 33.000 evrov in vsakih deset minut nehal opazovati trg. Ni bilo več kovancev, ki bi jih lahko spremenili v novo priložnost. Ko so cene kasneje padle, se ni počutil toliko pametnega, ampak močno buden. Spomin je spremenil v končno vsoto. Zdaj se je moral odločiti, za kaj gre.
Januarja 2018 je kupil skromno posest sadovnjaka za 90.000 evrov s stroški prevzema. V hiši je bilo treba delati, hlev je dišal po starem orodju in skrivljena klop je bila še vedno tam. Stric je prejel dogovorjeno ceno, Rok pa novico, ki je ni pričakoval. Na naslednjem družinskem obedu je vprašal, čigav denar je porabil Jure. "Moje," je rekel Jure. Nato je dal krompir. Njegova mati se je začela smejati, preden je kdo razumel, zakaj. Zamislil si je govor. Ena sama beseda je bila veliko bolj zadovoljiva.
Nika je prišla pogledat posestvo in našla Tino, ki je že pregledovala kuhinjo. Njihovo veselje se je hitro spremenilo v hudo nesoglasje o tem, kaj bi lahko bil kraj. Nika si je želela dobre proge in majhne skupine; Tina je želela kuhinjo, v katero se je vredno vrniti. Jure je hotel reči ja vsemu, ker si je končno lahko privoščil več kot kotliček. Ženske so ga prisilile, da je sedel. Za novo delujočo družbo je namenil 20.000 EUR; namenili so po 10.000 EUR. Njegova polovica in njune četrtine so odražale podvig, ki so ga začeli, pri čemer so bili ogroženi njihovi lastni prihranki.
Spomnil se je prihajajočega prvega svetovnega dneva čebel maja 2018 in Breda je že imela pomoč pri oblikovanju ločenega programa zasebnih sadovnjakov. Ni se mogel spomniti, katero od obeh žensk poleg njega si je začel bolj želeti. Nekega večera se mu je na klopi naslonila Nika; naslednjič ga je Tina v kuhinji potegnila v dolg poljub. Ni obljubil nobene ekskluzivnosti, vendar je vedel, da ureditev ne bo ostala neškodljiva zgolj zato, ker je našel tehnično natančen opis. Bližal se je otvoritveni vikend. Takšen je bil tudi pogovor, ki ga je kar naprej odlašal.