Beležka, po katero se je vrnil

Violina je ležala med Niko in moškim, za katerim je žalovala v drugem življenju. Luka tega ni vedel. Vedel je le, da lastnik delavnice želi drago, uničujoče popravilo pred njegovim ogledom. "Ali bo lahko pripravljeno do šestindvajsetega?" je vprašal. Nika je slišala datum in začutila, kako se soba nagne.

Bilo je 18. junija 1991 v Ljubljani. Spomnila se je restavriranja inštrumentov desetletja pozneje in družinske zgodbe, v kateri je zapoznelo potovanje mladega glasbenika razbilo obljubljeno življenje. Čez teden dni bi Slovenija sprejela osamosvojitvene akte. Sledil bi oborožen spopad. Violina je morala biti pripravljena pred njegovim prvotnim odhodom, ne na njem.

Nika je napako pregledala s potrpežljivostjo, ki jo je delodajalec označil za plaho. Škoda ni upravičila zamenjave vsega, kar je predlagal. Omejeno popravilo, ki bi ga pravilno ocenil in preveril izkušen mojster, bi lahko ohranilo več instrumenta. Lastnika je prosila, naj to dovoli. Rekel je, da ubogi pomočnik ni odločil, kaj bo kupila dragocena stranka.

Luka je slišal prepir in jo prosil za pojasnilo. Spregovorila je o tem, kaj je lahko opazila, kaj je bilo treba dodatno pregledati in česa ne obljublja. Izbral je drugo mnenje upokojene restavratorke, ki je poznala njeno delo. Starejša ženska se je strinjala, da si instrument bolj kot drago izvedbo zasluži skrben pristop.

Delodajalec je Nika odpustil, ker se je zaposlila drugam. Luka je ponudil plačilo honorarja vnaprej, a je zavrnila denar za še neopravljeno delo. Upokojeni restavrator ji je posodil klop. Nika je delala v okviru razpoložljivih orodij in materialov, upirala pa se je želji, da bi pohitela zgolj zato, ker je poznala zmenek, ki se ga nihče okoli nje ni bal.

Luka je v bližini vadil na izposojenem instrumentu. Njegovo igranje je napolnilo sobico, medtem ko je preverjala svoje delo. V življenju, ki se ga je spominjala, je njegov obraz poznala le po fotografiji in zgodbi o odhodu. Tu se je pritoževal nad mrzlo kavo, se smejal zgrešenemu zapisu in vprašal, ali bi se udeležila njegovega koncerta.

Prosila ga je, naj odide prej. Mislil je, da želi, da odide. Nika ni mogla razložiti časa, ne da bi ga spravila v dvom o presoji, ki ji je morala zaupati. Dejala je, da je zaradi prihajajoče politične negotovosti razlika smiselna, in ponudila, da bo končala do triindvajsetega, če se bo instrument dobro odzval.

Upokojeni restavrator je načrt podprl. Luka je nerad spremenil svoje potovanje. Nika je čutila čudno bolečino, ko mu je pomagala oditi, ko si je vsak delček želel še en dan. Našel jo je, ko je gledala njegov zapakiran kovček, in vprašal, kaj naj prinese nazaj. "Sebe," je odgovorila, še preden ji je uspelo, da je zahteva zvenela običajno.

Popravilo je potekalo po dogovorjenih pregledih. Luka je zaigral počasen odlomek, potem pa se je ustavil in pogledal na violino, kot bi slišal starega prijatelja, ki jasno govori. Bivši delodajalec je prišel po domnevno napotnico. Luka mu je povedal, da je navedel le razlog, da poišče drugega restavratorja.

24. junija ga je Nika opazovala pri odhodu. Naslednji dan je prinesel osamosvojitvene akte; konflikt, ki je sledil, je motil običajno življenje. Ostala je z družino in upokojenim restavratorjem in delala le tam, kjer je varno. Sporočila so prihajala neenakomerno. Lukov prvi potrjeni klic se je zdel kot nota, ki jo je držal dlje, kot bi lahko vzdržal kateri koli glasbenik.

Na cilj je prišel pred motnjo. Turnejo je nadaljeval v spremenjenih okoliščinah, pred vsakim nastopom pa je spregovoril o domu. Nika zgodovinskih pretresov ni merila z zasebnim uspehom. Sosedom je pomagala pri ohranjanju lastnine in se ni hotela posluževati nujnih popravil. Delavnica je postala uporabna, ko so ljudje potrebovali stabilnost bolj kot velike obljube.

Ko se je Luka vrnil, je šel najprej v sobo upokojenega restavratorja. Nika ga je zagledala na pragu in pozabila na stavek, ki ga je vadila več tednov. Odložil je kovček, nato pa jo objel, ne da bi vprašal, zakaj joče. V žepu je ležala majhna fotografija, posneta pred odhodom. Tokrat je imel pod njim napisan datum vrnitve.

Predlagal je koncert v podporo novi restavratorski delavnici. Prijatelji so posodili dvorano, upokojena restavratorka je postala plačana svetovalka, Nika pa je pokazala, kako se da ohraniti poškodovane instrumente. Koncert je bil razprodan. Njegovi zaslužki in poznejše provizije so plačali depozit za sobo z njenim imenom.

Mesece kasneje je Luka tam vadil, medtem ko je ona delala. Njuno življenje je ostalo negotovo, toda negotovost je pripadala dvema osebama, ki sta lahko izbirala skupaj. Nad njeno klopjo je visel njegov prvi program iz časa pred osamosvojitvijo. Pod njim je stal prazen kovček popravljene violine. Tega ni več potreboval kot razlog za odhod. Vrnil se je po osebo, ki mu je rešila glas.